Bila sem na obisku pri sorodnikih, ki so bili doma na vasi. Okoli njih so se razprostirali travniki in kmetije. Sedeli smo zunaj v senci in se pogovarjali o različnih stvareh. Klepet je zmotil sin, ki je prišel spraševati, kaj delajo na travniku.

Šla sem pogledat, kaj je videl, in videla sem, da se je bližnji kmet lotil pospravljanja sena in da je bil stroj, s katerim je delal, balirka in da z njim pobira seno s tal. Pokazal je na vrteče se zobe, ki so pobirali seno s tal in ga usmerjali v notranjost stroja. Nato so tu valji, ki seno potiskajo v komoro. Ko se v komori nabere dovolj sena, pride do stiskanja in nastane bala. Bala je lahko različnih oblik, odvisno od vrste balirke: lahko je okrogla ali kvadratna. Ko je bala dokončana, se začne vezanje in ovijanje z mrežo ali folijo. Ko je končano, jo balirka na zadnjem delu izpusti na tla. Zelo zanimivo je bilo poslušati tega gospoda, ker je na duhovit način pripovedoval ves potek baliranja. Sin ga je poslušal tako zbrano, da ni niti trznil z očmi.

Z razlago je bil zadovoljen. Nato ga je gospod povabil, naj mu pomaga, a ni hotel. Zahvalila sem se mu, ker si je vzel čas za naju in tako lepo vse razložil; rekel je, da čas danes ni več takšna težava, saj mu balirka prihrani ogromno dela in časa.