Moj dedek je bil res strasten vrtičkar. Zelo rad je imel svoj vrt in tam je preživel kar nekaj ur na dan. To mu je bilo v veliko veselje in je bil hobi, ki ga res ni želel izgubiti. Bila sem zelo vesela in ponosna nanj, saj bi lahko drugače samo sedel doma in se smilil samemu sebi. Tega seveda ni želel, zato se je odločil, da bo uredil svoj vrt. Vrt si je uredil malce dlje od svojega doma, tako da je moral do tja kolesariti. Tudi to mu je bilo zanimivo, saj je lahko vsak dan malo prišel iz hiše. Res sem bila ponosna nanj in vesela, ko me je povabil na svoj vrt, da sem lahko videla, kako si je vse skupaj uredil.

Lesena hiška, ki si jo je postavil na vrt, je bila res nekaj posebnega in je lepo izstopala. Rekel je, da na vrtu potrebuje nekaj, kot je na primer lesena hiška, kjer bi lahko shranjeval vse potrebne stvari. Ker je včasih tudi cele dneve preživel na vrtu, je potreboval tudi kakšen kuhalnik in kaj podobnega, da si je lahko kaj skuhal. Uredil si je mali kotiček v tej leseni hiški in vrt je tako postal še bolj zanimiv – zanj in tudi zame. Postalo mi je jasno, zakaj toliko časa preživi na vrtu, saj ima tam praktično vse, kar potrebuje. Če bi imel še kakšno napihljivo blazino, bi po vsej verjetnosti lahko tam tudi spal, vsaj poleti.

Lesena hiška je bila res tista pika na i, ki jo je potreboval, in je bila tudi pridobitev, na katero je bil zelo ponosen. Tudi jaz sem vesela, da si je lahko uredil okolico in da lahko mirno dela brez kakršnih koli težav. Prav zato ima takšno veselje, kot ga ima. Leseno hiško je treba le še prebarvati in vse bo vrhunsko.