Tisto petkovo jutro se je začelo čisto običajno, vsaj zame. A oči in mami sta bila nekako drugačna, čudna, polna skrivnih nasmeškov. Po nekaj minutni tišini okrog mize, kjer smo zajtrkovali, je oči rekel, da gremo pogledat nov avto. S sestrico sva takoj stekla k vratom in hitela obuvati čevlje.

Čeprav nisem točno vedel kaj to pomeni, sem bil vesel, da se bomo vozili z našim starim avtom do novega. Ko smo prispeli do velikega avtosalona so me očarale velike steklene stene, za katerimi so se skrivali novi avtomobili. Kot majhna raziskovalca sva s sestrico tekala med avtomobili, vsak je bil drugačen, vsak je imel svojo barvo. Oči naju je poklical in pokazal na avto znamke Hyundai. Bil se sivo modre barve, z velikimi kolesi, ki so se mi zdela kot na mojem džipu iz risanke.

Oče nam je razložil, da je to družinski avto Hyundai, dovolj je velik za vse nas in še za prtljago, ko se bomo peljali na počitnice. Naslonil sem se na avto in si že predstavljal kako bom sedel zadaj, zraven pa moja sestrica, kako bova gledala skozi okno, ko bo oči vozil po vijugasti cesti. Najlepše mi je bilo, ko me je oči posadil za volan. Avto Hyundai je bil res ogromen tudi od znotraj, povsod pred menoj sami gumbi in stikala, pred menoj pa velik zaslon, ki je bil kot tablica. Oči mi je razložil, da ima ta model Hyundai kamero za vzvratno vožnjo in navigacijski sistem.

Nisem razumel vsega, zdelo pa se mi je, kot da kupujemo vesoljsko ladjo. Oči in mami sta se dolgo pogovarjala s prodajalcem, midva s sestrico pa sva med tem raziskovala avto. Zadnji del avta, prtljažnik, kot mi je kasneje pojasnil oči, je bil tako velik, da bi lahko v njem postavil šotor. Ko smo se domov peljali z novim avtom Hyundai sem nekako zaslutil, da je to avto s katerim bomo skupaj doživeli nešteto dogodivščin.