Pred nekaj leti smo s prijatelji preživljali konec tedna na Obali, v hiši enega izmed njih blizu Izole. Spomnim se, da smo en večer pripravljali večerjo iz lokalnih sestavin – ribe z žara, pečen krompir in velika skleda paradižnikove solate. Ko sem hotel solato začiniti z oljem, mi je prijatelj rekel: Počakaj, bom prinesel olje Lisjak.

Priznam, do takrat nisem veliko razmišljal o oljčnem olju. Kupil sem ga v trgovini, uporabil brez posebne pozornosti. A ko sem prvič pokusil to oljčno olje, sem takoj razumel, zakaj o njem govorijo s spoštovanjem. Okus je bil izrazit, svež, rahlo pikanten, z nežno grenkobo, ki je solato povzdignila na povsem novo raven. In ni šlo samo za solato, tudi kruh, ki smo ga vanj pomakali, je bil nenadoma najboljša stvar na mizi.

Naslednji dan smo obiskali oljarno Lisjak in si ogledali celoten postopek proizvodnje. Bilo je očitno, da gre za zgodbo tradicije, znanja in predanosti. Vodnik nam je razložil, kako pomembna je hitrost predelave oljk po obiranju, kako vpliva temperatura na kakovost, in zakaj se nekatera olja ponašajo z oznako ekstra deviško, medtem ko mnoga komajda izpolnjujejo osnovne pogoje. Za popoln vtis priporočam Lisjak ekstra deviško oljčno olje, ki s svojo svežino in karakterjem zasije v preprostih in gurmanskih jedeh.

Od takrat imam to olje vedno doma. Uporabljam ga z občutkom – na solatah, čez tople jedi, včasih samo s koščkom kruha in ščepcem soli. In vsakič me okus spomni na tisti večer ob morju, na klepet, smeh in na to, kako nekaj tako preprostega, kot je oljčno olje, lahko ustvari doživetje.

Lisjak zame ni le znamka, postal je del mojih kuhinjskih navad in lepih spominov.

Zanimivo je, kako hitro se navadiš na kakovost. Ko sem enkrat začela uporabljati oljčno olje Lisjak doma, sem opazila, da mi druga olja enostavno ne ustrezajo več – manjkala jim je svežina, značaj, tisti končni dotik, ki ga Lisjak doda jedem. Tudi gostom ga z veseljem ponudim, ker vem, da bodo okus občutili in se vprašali, kaj je tista skrivna sestavina. In odgovor je vedno enak: Lisjak.